"Vse je brez veze. Itak sem v zaostanku, blog bi morala objaviti že v petek, jaz pa še poglavja nisem dokončala. Sploh ne vem, kaj to delam, še manj pa zakaj. Čisto sem izgubila voljo, takšna se sploh ne poznam," sem javkala in stokala in se smilila sama sebi. Za piko na i sem še zajokala, da je bil pogled na moje zabuhle oči res pomilovanja vreden. Nekako mu je, tudi meni ni čisto jasno, kako, uspelo, da sem se pomirila. "Povej mi, kakšen je plan. Rabim slišati plan," sem sitnarila. "Zdajle bova skuhala kavo, potem bova peljala Lovra na sprehod, šla k tvojim na kosilo ... In potem bova spila še eno kavo in ko boš že čisto okej, se boš usedla za računalnik in bo navdih prišel sam od sebe," je potrpežljivo odvrnil. Kapo mu dol, res!
Bilo je tako. Nekako tako. Nisem se najlažje spravila za računalnik in tudi za navdih sem se morala potruditi bolj kot ponavadi. Se je pa vmes zgodilo še nekaj cukrčkov, o katerih zdajle (še) ne morem pisati, ki so mi dali nekaj dodatnega zagona. In sklenila sem, da bom v tem tednu odšla k frizerju in se pobarvala na svetlo. Banalno? Ja, saj je, ampak rabim malo osvežitve. Tudi dobesedno.
Ob vsem tem jadikovanju kar tja v tri dni, sem ugotovila, da se je celo za srečo treba potruditi. Ker ne, ne pade kar z neba in ne, ni samoumevna. Spomnim se prijateljice iz srednje šole, ki mi je enkrat rekla: "Zjutraj, ko vstanem, se vprašam: Ali se mi bolj splača biti dobre ali slabe volje? Kakorkoli obrnem, pridem do zaključka, da je dan lepši, če se odločim za prvo možnost. Poizkusi enkrat, boš videla, da deluje."
Recept je torej preprost. Treba se je samo odločiti, da si srečen, Ampak ... Veliko lažje reči kot narediti, kajne?
***
Morda bi ji, če bi se mu dalo, popihal
na dušo, a vedel je, da bo dovolj en sam samcat SMS. Čez nekaj ur
ga ji bo poslal. In bo pozabila. Nič lažjega.
***
