7. korak: Ključ

Zdolgočasena in sitna sem zabijala čas na facebooku, ko sem na zidu ene od mojih virtualnih prijateljic (hvala, soimenjakinja Maja, danes si mi - ne da bi vedela za to - vlila nekaj še kako potrebne motivacije!) opazila naslednjo misel: "Ni pomembno, kaj delajo ali govorijo drugi ljudje. Pomembno je le, kako se vi odzivate nanje in kakšno mnenje imate o sebi." Zelo se me je dotaknilo, najbrž zato, ker imam s tem zadnje čase - pa to verjetno (spet) ni najbolj pametno priznati naglas - kar nekaj težav.

Morda bi mi kdo svetoval, naj od življenja pričakujem manj, pa potem ne bom tokrat razočarana. A v resnici ne vem, če je to vedno prava reakcija na situacije, ki nam jih nakloni usoda. Prejle sem si - po dolgih, dolgih letih - ogledala film Življenje je lepo. Italijanska mojstrovina, ob kateri se vsakokrat zjočem. In kar je še bolj fascinantno: v tistih slabih dveh urah se zjočem od smeha in od žalosti. Ker je film res dobra komedija in res ganljiva tragedija. Vse v enem. Takšno kot je tudi življenje. 

Guido, kot je ime glavnemu junaku, verjame v to, da če si nekaj res želiš, se to uresniči. Če verjameš v sanje, te postanejo resničnost. In odločila sem se, da bom tokrat verjela. Njemu in njegovi filozofiji. In posledično - da bom verjela vase. Pa čeprav je to včasih, ko te z negativnostjo bombardirajo na vsakem koraku, preklemano težko.

Ker na koncu koncev je imel Guido prav: La vita e bella! Življenje je lepo!

Upam, da bo to dovolj za navdih pri četrtem poglavju. Ups, ne da upam ... Vem, da bo!

Naslednja objava bo: petek, 30. januar.

6. korak: Srčeva štiri

Bilo je pred leti. Srečna družina - mama, oče, bratec in sestrica - so se sprehajali nekje ob hrvaški obali. Bil je topel, spokojen, poletni večer in kot jim je bilo v navadi so se po večerji odpravili v mesto na sladoled ali celo na sladoledno kupo.

"Jaz bi se pa kopala," je rekla najmlajša in pogledala mamico z velikimi, rjavimi očmi. "Nimaš kopalk, bučka, ne moreš zdaj." "Ampak hočem!" je trmarila. "Ne moreš, ker nimaš kopalk. Pa tukaj med temi ladjicami je veliko svinjarije, ti pa imaš tako lepo oblekico. A ne bi bilo škoda, ker bi bila potem vsa mokra in umazana?" je hotela na prijazen način razložiti svoji punčki, da v življenju ne more biti in ne bo vedno po njeno. "Ampak jaz bi se kopala!" je zacepetala. In potem, ko je po pogledu staršev ugotovila, da tokrat ne bo dosegla svojega, je meni nič, tebi nič v morje preprosto - skočila.

Triletnica pač še ni znala plavati, v pristaniški luki majhnega ribiškega mesteca pa je bila voda seveda pregloboka, da bi lahko sama izplavala iz nje. Njenemu očku tako ni preostalo drugega, kot da je še sam skočil za njo. Oblečen v edine dolge hlače, ki jih je imel s seboj na dopustu. Prizor, ki je pošteno zabaval ostale sprehajalce.

Tisti večer sem ostala brez sladoledne kupe in tudi brez sladoleda. Naučila sem se pomembne lekcije - da je voda v luki res umazana. Tiste druge, še pomembnejše za življenje - torej, da vedno ne more biti po moje - pa ... No, te še do dandanes nisem čisto osvojila.

Včasih samo sebe slišim, kako trmarim. Skušam se ustaviti in si dopovedati, kar mi je že tisti poletni večer dopovedovala moja mami: da se je v življenju treba prilagajati. Ljudem in situacijam. Vem, da sem svojo neukrotljivo naravo že kar dobro ukrotila, a kdaj pa kdaj še zalotim svojo uporniško dušo. Nazadnje, recimo, pred nekaj dnevi, ko sem - sicer na lep način, a odločno - povedala, da vsebino svoje knjige določam jaz. Ker je moja. 

In da to, kako razmišlja moja glava, prav tako določam jaz. Ker je moja.

***

„S kar nekom se mi pač ne da ukvarjati,“ je zamrmrala sama sebi, čeprav to ni bilo čisto res. Bila je tako zdolgočasena, da bi ji pogovor tudi z neznancem, če bi se ta izkazal za simpatičnega ali celo duhovitega, v tistem trenutku ustrezal.

***

 

Naslednja objava bo: ponedeljek, 26. januar.

5. korak: O jetrcih in o sreči

Zadnjič sem pripravljala jetrca. Najbrž se bo ob tem marsikdo spačil, ampak jaz jih imam rada. Recept zanje mi je dala stara mama. "Jaz imam raje suhe, ampak vidva z atom jih hočeta v omaki, zato delam takšne," mi je rekla, medtem ko sem si zapisovala postopek kuhanja. "Pa če je ravno v omaki keč. Zraven pa pire krompir, njami, njami," so se mi cedile sline.

Ko je moj dragi pokukal na recept, je ob nekaterih sestavinah nekaj zamomljal, češ me pa res zanima, kaj bo iz tega nastalo. Ko sem ga poklicala, da je kosilo nared, je bil ob pogledu na krožnik vidno razočaran. "A v omaki? Sem mislil, da bodo takšne ... Samo na čebuli," se je skremžil, kot bi mu ravnokar sporočila, da Božiček ne obstaja. "No, saj ... so užitne," se je zasmejal in s tem hotel omiliti kritiko, njegov pogled pa mi je povedal vse. Da mu pač niso všeč. In jaz sem morala to sprejeti. Okoli tega sva se potem bockala še nekaj dni, hvalabogu sva oba znala stvar obrniti na hec. Nekajkrat sem se sicer užaljeno našobila, pa še to sem bolj zaigrala kot ne, da sem izsilila kakšen poljub ali dva.

Se pa s kritikami, od kar sem se s pisanjem blogov na nek način javno izpostavila, kar redno soočam. In v dobrem letu je moja koža postala že precej debela. Sprejela sem, da moje pisanje ne more biti všeč vsem. Pa pika. Vendar - to delam za tiste, ki jim pač je. "Ah, knjigo ... Že vsak drugi napiše knjigo, kaj pa je to takšnega?!" mi je zadnjič prišlo na uho. Morda mi je za sekundo ali dve resda vzelo voljo, a ko sem premislila, sem si priznala, da komentar celo drži. Vendar - knjige ne pišem za ljudi, ki se že vnaprej odločijo, da sem le še ena, ki bi nekaj pisala. Preberi in argumentiraj. Prej pa se ne bom dala. Vsaj ne kar tako.

Delati to, kar te izpopolnjuje. To je recept za srečo. In tako kot jetrca v omaki tudi moje delo ne more biti všeč vsem. Kar pa še ne pomeni, da ni dobro. Vsak ima svoj okus. In tako je tudi prav.

Nekaj takšnega se bo v tretjem poglavju naučila tudi moja Neli.

Naslednja objava bo: petek, 23. januar.

4. korak: Srčeva tri

Bom čisto iskrena: z natakaricami nimam najboljših izkušenj. In ne, za to nikakor niso krive one, ampak fantje, ki so se istočasno vrteli okoli njih in - okoli mene. Zdelo se mi je, da ni fer, ker ne morem tekmovati z njimi. One v okolju, kjer so domače, tipi pa sproščeni, medtem ko jaz sedim za računalnikom in čakam, da se mi v življenju končno začne nekaj dogajati.

V resnici mi je popolnoma jasno, da jim še zdaleč ni postlano z rožicami in da je med njimi celo veliko takih, ki bi takoj zamenjale šank za pisalno mizo. A ena zadnjih izkušenj z njimi res ni bila prijetna. Ona v miniki in z globokim dekoltejem, jaz v navadnih kavbojkah in puloverčku. No, a je fer? Ni. Povrhu je imela še izgovor za svoj seksi videz, češ da je to njena službena uniforma, ker da imajo oktoberfest. Kako priročno! In potem se mu je usedla v naročje, kot da me ni zraven, kot da ne obstajam. Kar je sledilo, je šlo že v pozabo. Ker je bolje, da je šlo. A grenak priokus je ostal.

V resnici mi je popolnoma jasno še nekaj: da ko te ima fant zares rad, sploh ne rabiš tekmovati za njegovo srce. Ne z natakarico, ne s katero koli drugo. Preprosto zato - ker si njegovo srce že osvojila. Ker je tvoje. Ker se je sam tako odločil!

***

Pogled mu je vse večkrat ušel na njena stegna in vedel je, da ona nima nič proti. Ko se je stegnila, da bi pijančku, ki je sedel v kotu, natočila še eno rundo travarice, se mu je zazdelo, da je pod črno miniko, ki je komaj kaj pokrivala, opazil roza brazilke.

***

Naslednja objava bo: ponedeljek, 19. januar.

3. korak: XXX

Tale zapis nastaja, medtem ko čakam, da se na računalnik naložita filma Dnevnik nimfomanke in Lie with me. Gre za dve erotični drami, menda dobri, vsaj tako so se razpisali na nekem forumu. Zakaj to razlagam? Ker ju najbrž ne bi šla gledat, vsaj ne danes, če ne bi pisala tega bloga.

Drugo poglavje, ki bo nastalo v tem tednu, je namreč nabito tudi z nekaj erotike, nekaj seksa. V ospredju niso čustva, ampak zgolj in samo telesni užitek. Zelo netipično zame, vsaj na prvo žogo. Tisti, ki me bolje poznajo, se s tem, si mislim, ne bi strinjali. Seks je nekaj lepega in nikakor ne sme biti tabu. Meni ni. Je pa res, da takšen, brez čustev, prej vzame kot da. Je kot lepa posoda, ki je prazna. Brez vsebine.

Pisati o tem, priznam, (še) nisem navajena. "Daj mi opiši, kakšno svojo vročo izkušnjo. Rabim za knjigo," sem prejle rekla dragemu. Je že skoraj začel, ko sem ga prekinila: "Ne, ne, raje ne. Potem si bom pa to vizualizirala in ne bo okej," sem še pravočasno ugotovila. "Najbolje, da si pogledaš kakšen pornič," se mi je zasmejal. "Hm, imaš prav," sem resno odgovorila, on pa mi je dal tisti a-se-ti-zafrkavaš pogled.

Omenjena filma nista porniča, sta drami, ki vsebujeta nekaj erotičnih prizorov. Če fantje ne razumete razlike, punce, verjemite, jo. "V imenu znanosti je tole," sem se mu nasmehnila, ko sem pritisnila gumb Prenesi. "No, v imenu iskanja navdiha. Za roman," sem dodala. Prijetno s koristno pač. ;)

Stay tuned!

Naslednja objava bo: petek, 16. januar.

2. korak: Srčeva dve

Pred nekaj minutami sem naredila piko pri prvem poglavju. Občutek: božanski. Srčeva 2 je razkrita, moja Neli pa je že povedala nekaj o sebi. Da je precej zdolgočasena punca v poznih dvajsetih. Pa da ima razcepljene lase. Ja, resno. Kaj globljega o svoji junakinji danes še ne bom povedala, ona pa je že. A njene misli so - zaenkrat - pri meni na varnem. V posebni mapi, ki sem jo poimenovala Ni vstopa!!!.

Medtem ko je moj dragi igral x-box (ne, nevem točno, kaj to je, nekaj na televiziji pač), sem sama tipkala kot za stavo. Dobro mi je steklo in samo želim si lahko, da bo tako tudi pri naslednjih 51 kartah, toliko jih namreč še razmetanih leži na mizi. "A te moti, če si dam malo glasbe?" sem ga vprašala. "A-a," se ni dal motiti. 

Vlada Kreslina imam rada. Všeč so mi besedila njegovih pesmi. Rada ga je imela tudi moja mami. In to tako zelo, da ko smo jo klicali njeni najdražji - ati, brat, sestrici in jaz -, ji je zazvonil njegov Iz Goričkega v Piran. "Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni," je pel njen telefon. Refren, ob katerem me še danes zaskelijo oči.

Nič čudnega torej, da ima Kreslina rada tudi moja Neli.

***

„Nekaj o smislu, pa o minljivosti in o tem, da sem si sam največji problem … :)“ Prvič po dolgem času ji je zatrepetalo srce.

***

Naslednja objava bo: ponedeljek, 12. januar.

1. korak: Začetna kriza

Slabe volje sem. In ne, nisem si mislila, da bo to prvi stavek prvega koraka do moje prve knjige. Je pa to čisto tipično zame. No, za življenje nasploh. Da nič ne gre tako, kot mislimo in planiramo, da bo šlo.

Slabe volje sicer nisem zaradi projekta, ki ga začenjam, ampak zaradi vrsto drugih - najbrž bom že jutri trdila - majhnih stvari. Prav danes, prav na dan, ki sem ga določila, da naredim prvi korak, me je zaradi spleta nekih dogodkov dohitela preteklost, pa me od nje (še vedno) malce boli srce, posledično od solz pa tudi glava. "A veš, kaj je res zoprno?" sem prejle rekla svojemu fantu, ko sem se z muko spravila za računalnik. "Da moraš narediti nekaj, v kar v tistem trenutku sploh ne verjameš," sem odgovorila bolj sebi kot njemu. "Kaj naj zdaj napišem?! Da imam krizo, še preden sem sploh dobro začela?!" "Ja, tako bi bilo najbolj po resnici," je bil iskren.

No, pa sem. Vam priznala, da me je strah. Da sploh ne vem, kam me tole pelje. Še dobro, da sem se organizirala že toliko prej in si naredila načrt, koliko in kaj približno moram napisati v enem tednu. Včasih mi pomaga, če imam črno na belem, tudi če se tega potem ne držim. Tako da zdaj le še nekaj "tehničnih" podrobnosti za vas, dragi bralci.

Vsak teden bom napisala eno poglavje, torej eno karto - zakaj tako, si lahko preberete tukaj. In ta teden, torej od danes do petka, je na vrsti srčeva dve. Karta, ki bo razkrila, kdo sploh je moja glavna junakinja, moja Neli. Toliko vam že lahko izdam, da v prvem prizoru njeno razpoloženje ne bo kaj dosti drugačno kot je moje zdajle, v trenutku, ko pišem te besede.

Oglasim se vam spet v petek, ko bo prvo poglavje napisano, ko bo prva od 52 kart dokončno razkrita. Srčeva dve torej. In takrat majhen odlomek iz knjige ekskluzivno dobite v predogled.

Stay tuned!

Naslednja objava bo: petek, 9. januar.

Predgovor

Pravzaprav je ideja za to knjigo, ki bo, dragi moji bralci, nastajala pred vašimi očmi, vzklila nekega pomladnega dne leta 2010. Sedela sem na domačem vrtu, polnem živopisnih tulipanov. Imela sem strto srce, ampak saj pravijo, da se najboljše  - ali najbolj čudne? (to zna biti povezano) - misli utrnejo ravno takrat, ko duša boli. Ko bi človek kar jokal, pa ne more, ker mu je zmanjkalo solz. Včasih, če imaš res srečo, se v takšnem trenutku zgodi nekaj čarobnega: vse slabo, kar se je v urah, dnevih, tednih, morda celo mesecih ali letih, nabiralo v tebi, se pretvori - v dobro. In tistega pomladnega dne, ko sem sedela med tistimi tulipani, se je zgodilo natančno to. Le da se tega takrat še nisem zavedala.

Takrat namreč na pot, na katero se danes podajam, nisem bila pripravljena. Ne še. A srce je že vedelo, kar glava še ni hotela verjeti. "Enkrat, oh enkrat, bom napisala knjigo," sem si obljubila in se na stari leseni klopci zvila v klobčič. Na robu obupa sem solzam pustila prosto pot, mislim pa, da odletijo tja daleč, daleč pod nebo. "Mami, videla boš: enkrat bom napisala knjigo," sem ponovila. Njena smrt, ki se je zgodila dobro leto pred tem, me je takrat vznemirjala še na čisto drugačen način. Takrat sem jo potiho še vedno pričakovala, še sem čakala njen glas, njen objem. Njeno potrditev, da me je slišala.

Danes je glava dovolj ohlajena, srce dovolj pomirjeno in noge so dovolj močne. Zato se odpravljam na pot, ki se je veselim kot kakšen majhen otrok. Nimam pojma, kakšne prepreke me čakajo na njej - vem le to, da me zagotovo čakajo. Tudi bojim se jih, lagala bi, če bi to zanikala. A želja je enako goreča, kot je bila pred dobrimi štirimi leti. Le da sta se glava in srce zdaj končno uspela pogoditi - danes namreč oba verjameta, da je to mogoče. Da je mogoče vse.

Naslov knjige bo takšen, kot sem ga določila že tisto pomlad. Hiša iz kart. Ideja zanj je nastala spontano, a ni bila naključna. Še zdaleč ne. Točno tako sem se namreč počutila. Tako sama in tako ranljiva sem bila, pred mano pa kup razmetanih kart. Hiša se je sesula in jaz nisem vedela, kje naj jo začnem sestavljati nazaj. Zgodba bo drugačna, kot če bi nastajala takrat. Tako se mi zdi tudi prav. A lotila se je bom na enak način. Karto za karto, poglavje za poglavjem. Na koncu bom v 52 tednih zložila vseh 52 kart. In vse bodo spet na svojem mestu.

Tudi ime glavne junakinje je bil izbrano že zdavnaj. Neli. Tako so ljubkovalno klicali mojo mami.

In prav tebi, draga mami, bo posvečena vsaka vrstica v teh stotih korakih, ki jih bom, enega za drugim, prehodila v letu 2015, v letu, v katerega sem tako pogumno zakorakala. Ker ... Enkrat, oh enkrat, bom napisala knjigo!

Že vnaprej hvala vsem, ki boste z mano pri tej novi življenjski prelomnici. Rada vas imam.

Naslednja objava bo: ponedeljek, 5. januar.