5. korak: O jetrcih in o sreči

Zadnjič sem pripravljala jetrca. Najbrž se bo ob tem marsikdo spačil, ampak jaz jih imam rada. Recept zanje mi je dala stara mama. "Jaz imam raje suhe, ampak vidva z atom jih hočeta v omaki, zato delam takšne," mi je rekla, medtem ko sem si zapisovala postopek kuhanja. "Pa če je ravno v omaki keč. Zraven pa pire krompir, njami, njami," so se mi cedile sline.

Ko je moj dragi pokukal na recept, je ob nekaterih sestavinah nekaj zamomljal, češ me pa res zanima, kaj bo iz tega nastalo. Ko sem ga poklicala, da je kosilo nared, je bil ob pogledu na krožnik vidno razočaran. "A v omaki? Sem mislil, da bodo takšne ... Samo na čebuli," se je skremžil, kot bi mu ravnokar sporočila, da Božiček ne obstaja. "No, saj ... so užitne," se je zasmejal in s tem hotel omiliti kritiko, njegov pogled pa mi je povedal vse. Da mu pač niso všeč. In jaz sem morala to sprejeti. Okoli tega sva se potem bockala še nekaj dni, hvalabogu sva oba znala stvar obrniti na hec. Nekajkrat sem se sicer užaljeno našobila, pa še to sem bolj zaigrala kot ne, da sem izsilila kakšen poljub ali dva.

Se pa s kritikami, od kar sem se s pisanjem blogov na nek način javno izpostavila, kar redno soočam. In v dobrem letu je moja koža postala že precej debela. Sprejela sem, da moje pisanje ne more biti všeč vsem. Pa pika. Vendar - to delam za tiste, ki jim pač je. "Ah, knjigo ... Že vsak drugi napiše knjigo, kaj pa je to takšnega?!" mi je zadnjič prišlo na uho. Morda mi je za sekundo ali dve resda vzelo voljo, a ko sem premislila, sem si priznala, da komentar celo drži. Vendar - knjige ne pišem za ljudi, ki se že vnaprej odločijo, da sem le še ena, ki bi nekaj pisala. Preberi in argumentiraj. Prej pa se ne bom dala. Vsaj ne kar tako.

Delati to, kar te izpopolnjuje. To je recept za srečo. In tako kot jetrca v omaki tudi moje delo ne more biti všeč vsem. Kar pa še ne pomeni, da ni dobro. Vsak ima svoj okus. In tako je tudi prav.

Nekaj takšnega se bo v tretjem poglavju naučila tudi moja Neli.

Naslednja objava bo: petek, 23. januar.