7. korak: Ključ

Zdolgočasena in sitna sem zabijala čas na facebooku, ko sem na zidu ene od mojih virtualnih prijateljic (hvala, soimenjakinja Maja, danes si mi - ne da bi vedela za to - vlila nekaj še kako potrebne motivacije!) opazila naslednjo misel: "Ni pomembno, kaj delajo ali govorijo drugi ljudje. Pomembno je le, kako se vi odzivate nanje in kakšno mnenje imate o sebi." Zelo se me je dotaknilo, najbrž zato, ker imam s tem zadnje čase - pa to verjetno (spet) ni najbolj pametno priznati naglas - kar nekaj težav.

Morda bi mi kdo svetoval, naj od življenja pričakujem manj, pa potem ne bom tokrat razočarana. A v resnici ne vem, če je to vedno prava reakcija na situacije, ki nam jih nakloni usoda. Prejle sem si - po dolgih, dolgih letih - ogledala film Življenje je lepo. Italijanska mojstrovina, ob kateri se vsakokrat zjočem. In kar je še bolj fascinantno: v tistih slabih dveh urah se zjočem od smeha in od žalosti. Ker je film res dobra komedija in res ganljiva tragedija. Vse v enem. Takšno kot je tudi življenje. 

Guido, kot je ime glavnemu junaku, verjame v to, da če si nekaj res želiš, se to uresniči. Če verjameš v sanje, te postanejo resničnost. In odločila sem se, da bom tokrat verjela. Njemu in njegovi filozofiji. In posledično - da bom verjela vase. Pa čeprav je to včasih, ko te z negativnostjo bombardirajo na vsakem koraku, preklemano težko.

Ker na koncu koncev je imel Guido prav: La vita e bella! Življenje je lepo!

Upam, da bo to dovolj za navdih pri četrtem poglavju. Ups, ne da upam ... Vem, da bo!

Naslednja objava bo: petek, 30. januar.