2. korak: Srčeva dve

Pred nekaj minutami sem naredila piko pri prvem poglavju. Občutek: božanski. Srčeva 2 je razkrita, moja Neli pa je že povedala nekaj o sebi. Da je precej zdolgočasena punca v poznih dvajsetih. Pa da ima razcepljene lase. Ja, resno. Kaj globljega o svoji junakinji danes še ne bom povedala, ona pa je že. A njene misli so - zaenkrat - pri meni na varnem. V posebni mapi, ki sem jo poimenovala Ni vstopa!!!.

Medtem ko je moj dragi igral x-box (ne, nevem točno, kaj to je, nekaj na televiziji pač), sem sama tipkala kot za stavo. Dobro mi je steklo in samo želim si lahko, da bo tako tudi pri naslednjih 51 kartah, toliko jih namreč še razmetanih leži na mizi. "A te moti, če si dam malo glasbe?" sem ga vprašala. "A-a," se ni dal motiti. 

Vlada Kreslina imam rada. Všeč so mi besedila njegovih pesmi. Rada ga je imela tudi moja mami. In to tako zelo, da ko smo jo klicali njeni najdražji - ati, brat, sestrici in jaz -, ji je zazvonil njegov Iz Goričkega v Piran. "Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni," je pel njen telefon. Refren, ob katerem me še danes zaskelijo oči.

Nič čudnega torej, da ima Kreslina rada tudi moja Neli.

***

„Nekaj o smislu, pa o minljivosti in o tem, da sem si sam največji problem … :)“ Prvič po dolgem času ji je zatrepetalo srce.

***

Naslednja objava bo: ponedeljek, 12. januar.